Peter Karner

Click here to edit subtitle

Kako se je začelo


Natančnega datuma ustanovitve Aerokluba Celje žal ne moremo določiti. Po nekaterih podatkih naj bi društvo ustanovili že decembra 1927. Toda resno so začeli delati šele poleti 1928.

Več ...

Konec lanskega leta sem od družine Hillinger, ki sedaj živi v Ameriki, dobil slikovni material in fotokopijo letalske knjižice od gospoda Ivana Hillingerja, človeka, ki je skupaj z Mirnikom, Mejavškom in Ropasom postavil temelje za zazvoj jadralnega letalstva v Celju.  Več...

Gustav Ajdič in Zoran Jerin sta v knjigi Letalstvo in Slovenci od prve do druge svetovne vojne, ki jo je izdala Založba Borec, opisala začetke letalstva v Celju.  V njej sem našel tudi zapiske o ljudeh, ki so odločujoče vplival na razvoj slovenskega jadralnega letenja. 

Dušan Ferlež, Gašper Kolar in Franc Mirnik-Haklc, dr.Dominik Gregl, Branivoj Majcen so piloti, ki so svoje prve letalske izkušnje dobili v našem klubu. Preberite!

25 let Aerokluba Celje

Leta 1973 je Upravni odbor Aerokluba Celje izdal brošuro ob 25 letnici obstoja kluba z željo, osvetliti nekaj pomembnih dogodkov v preteklih letih.


Knjižico, kot so jo poimenovali, sem preslikal in je v PDF obliki na voljo bralcem.


50 let Aerokluba Celje

Oktobersko novemberska številka Kril  je bila skoraj v celoti posvečena zlatemu jubileju celjskega aerokluba.

Začne se z uvodnikom Ob pedesetletnici, ki ga je spisal takratni predsedni kluba Tone Jelenko.

Tudi Novi tednik je objavil članek našega praznika.

Milan Korbar je vse letnike Kril spremenil v elektronsko obliko, tako da si našo številko lahko v celoti pogledate.





Letalski mitingi, ki so jih pripravljali aktivni člani Aerokluba Celje, so vedno pritegnili množice gledalcev ne glede na to, kje se letalski miting dogajal.

70 let Aerokluba Celje

  Aeroklub Celje je bil ustanovljen leta 1928, 10 let po koncu prve svetovne vojne, v sklopu splošne kampanje propagiranja letalstva v tedanji novo nastali državi.Temelje letalstvu v Celju je postavil Ladislav Ropas, ki je v lastni režiji zgradil prvo jadralno letalo tipa Zoegling, imenovanem Celjan. Z njim je 20.julija leta 1931 poletel v Levcu in se tako vpisal v zgodovino jadralnega letalstva v Sloveniji.

Tako je svoj članek v reviji Krila začel Miro Kočevar ob klubskem jubileju. 

   Nepričakovano mi je v roke prišla 22.junijska številka Celjskega tednika iz leta 1960 v kateri sem našel dva zanimiva članka o Ladislavu Ropasu in Aeroklubu Celje.  Z zanimanjem sem prebrat tudi vabilo na tombolo, ki so jo organizirali na našem letališču.

 Ta fotografija je bila objavljena skupaj s člankom v Celjskem tedniku 19.11.1965. Avtor fotografije je Mirko Knez.
Gospod Mojmir Baumgartner, nečak Ladislava Ropasa, mi je poslal pismo v katerem pravi:" da je kot otrok v zgodnjih petdesetih zahajal na letališče Levec in ponosno spremljal njegove polete z jadralnim letalom, ki so ga dvigali v zrak z vitlom. Dedek je še v poznih letih zelo rad poletel, če se mu je ponudila priložnost, saj je bil v zelo dobri kondiciji." Priložil je tudi časopisne objave, ki se nanašajo na klubsko aktivnost in delo gospoda Ladislava.


Dolga leta v Aeroklubu ni bilo padalske dejavosti. Na pobudo Danice Lakovič, je Upravni odbor kluba sprejel sklep, da se ustanovi padalska sekcija. Kupili smo šolska in tekmovalna padala in sekcija je zaživela pod strokovnim vodstvom Borisa Blažiča. Organizirali smo celo padalsko prvenstvo Slovenije. 



Leta 1980 smo organizirali republiško prvenstvo motornih pilotov. Prvoplasirani tekmovalci so dobili medalje, ki jih je izdelala Aurea. 

Leta 1985 je Aeroklub Celje organiziral državno prvenstvo v jadralnem letenju. Zaradi slabega vremena smo v štirinajstih dneh komaj dosegli minimum tekmovalnih dni, tako da je bilo tekmovanje priznano. Zmagal je Celjan Vojko Starovič, ki je tekmoval za Letalski center Portorož.

Uspešno letalsko sezono leta 1989, je Niko Slana opisal v članku, ki ga je objavil na športni strani časopisa Delo.

Tiskovna konferenca glavnega sponzorja kluba 10.8.2006 je bila slabo obiskana, klub temu, da je klub tisto leto imel dobre športne rezultate. Letalstvo novinarjev preveč ne zanima, razen ob nesrečah.

 Ob mojem 25.letnem upravnikovanju je  Tone Polenec, glavni in odgovorni urednik revije Krila, v julijski številki leta 1998 objavil naslednji intervju.

Diamantna višina


Bil je lep prvojulijski dan leta 2003. Sonce je sijalo in pihal je jugozahodnik. Z Urošom Štuklekom sva se dogovorila, da po njegovi službi opraviva trenažni let z Duo Discusom. Da ne bi  izgubljal časa, sem sedel v Blanika in v vlogi učitelja »peglal« pobočje Kunigunde. Kunigunda je hrib, ne preveč visok, ki pri jugozahodniku dobro drži, tako da se da »viseti« v zraku. V preteklosti nam je že večkrat omogočila, da smo dnevni izkupiček jadralnega naleta dvignila na 80 ur. Opravil sem dva poleta v dolžini dveh ur in šestinštirideset minut. Nič posebnega se ni zgodilo, le vroče je postajalo. Hrib je držal dobro, jaz pa sem učencema razlagal pravila letenja na pobočju. Ostalo si preberite na tej povezavi

IGC datoteko leta si je možno pogledat s SeeYou programom in uporabo internet  Explorerja.



O hipoksiji je dr.med.Heini Schaffer napisal zanimiv članek, ki ga je prevedel Miha Kos.

 


V pokoj sem odšel dve leti kasneje v prepričanju, da sem vsa ta leta dobro in uspešno vodil enega od najstarejših klubov. Upam, da bi bil Maks Arbeiter  zadovoljen z mojim delom, saj me je on izbral za svojega naslednika.

Marko Malec je v četrti številki revije Naša Krila leta 2001 objavil članek z naslovom Aeroklub Celje nekoč in danes. Zanimiv članek!

  Marko Peternelj s prometnega ministrstva, ki je hkrati bil tudi član delovne skupine za preiskovanje letalskih nesreč pri Evropski konferenci ECAC, je v reviji Naša Krila, ki je bila glasilo Letalske zveze Slovenije, objavil članek Metode poučevanja letenja v zraku.

 Na fotografiji stojijo v drugi vrsti od leve proti desni: Janez Grošelj, Konrad Janžekovič, Mirko Bitenc sekretar ZLOS-a, Brane Poličar, Stanko Fartelj, v prvi vrsti pa: Branko Leskošek, Oton Velunšek, Miro Omejc, Dušan Peček, Marjan Klenovšek

Stane Bizilj, Ivan Čuček, Branko Leskošek-Luka, Oton Velunšek so prijatelji s katerimi sem in še sodelujem.

Častni člani Aerokluba Celje

Venceslav Jeras, Jože Cerjak, Arbeiter Maks, Peter Karner, Niko Kač.

Dr.Janez Milčinski

LETA ZA PET DRUGIH


Spomini in pričevanja akademika dr.Janeza Mičinskega, predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, so izredno zanimivo branje, v katerem se nam avtor predstavi z novega zornerga kota - kot človek s svojo življensko zgodbo.

Velik letalski miting Celje,5.julij 1998

  Enega največjih letalskih mitingov smo organizirala leta 1998. Miting si je po oceni ogledalo okoli 30000 gledalcev. Program je bil zelo pester, tako da smo poželi same pohvale. Video je dolg, zato prosim imejte potrpljenje, ko se bo nalagal, nato pa uživajte v letalskih veščinah nastopajočih pilotov. Tone Polenec je program predstavil v reviji Krila, bil pa je tudi komentator dogodkov na mitingu.

Zelo odmeven je bil tudi miting leta 2005. 

4.F

Štirideseto obletnico mature smo praznovali v Zrečah. Dobivamo se vsakih pet let in ugotavljam, da pripadnost razredni skupnosti še ni zbledela.Večina sošolcev in sošolk je prišla, tako da smo skupaj preživeli še eno noč v obujanju spominov. Posnel sem film, ki nazorno prikazuje dogajanje na obletnici

Moj sošolec Dušan Dobovičnik je vztrajal, da si želi en let z jadralnim letalom. Njegovo željo sem mu izpolnil, čeprav sem za to potreboval kar nekaj časa.

Pet let je minilo in zbralii smo se na 45.obletnici mature. Za zbirališče sta sošolki določili obrambni stolp zraven hotela Evropa. Potem, ko smo spili aperitiv, smo se peš odpravili pred našo gimnazijo, kjer smo se s sedanjim ravnateljem Anton Šepetavcem slikali. Ravnatelj, ki je mimogrede mlajši brat naše sošolke Marte, nam je razkazal zelo lepo urejeno notranjost vseh prostorov. Najbolj nas je fasciniralo podstrešje, kjer sta po njegovi zaslugi dobila prostor menza z imenom Gimnazijka in prostrana večnamenska dvorana. Ustregel je tudi naši prošnji, da obiščemo naš razred in se posedemo tako, kot smo sedeli v zadnjem letniku.

Vladimir Kočevar-Miro

Moj prijatel Miro Kočevar je lani praznoval 50 let aktivnega letenja. Skupaj z Dragom Kosabrom sta naredila priložnostno pogostitev za  vse ljubitelje letenja. Ob tej priliki je bil v reviji Kopilot objavljen tudi članek, ki ga je po tonskem zapisu Petra Ravnaka, naredila Milena Zupanič. Članek sem spremnil v elektrosko obliko z razlogom, ker revija ni dostopna vsem. Vredno branja!

 

Črtomir Rojnik

"Na Črtomira Rojnika nas je opozoril letošnji podjetnik leta Ivo Boscarol. Zanj je dejal, da je eden od podjetnikov, ki so v svoji tržni niši prodrli v najožji svetovni vrh, a so vseeno v Sloveniji skoraj neznani." S temi besedami je novinar Primož Kaučič začel članek o Črtu in njegovem delu.Jaz Črta poznam od leta 1962, ko sva skupaj delala letalske modele. Dve leti kasneje sva že sedela v jadralnem letu. To počneva še danes.Letopis 2003 je prinesel naslednji zapis.

V reviji Kopilot (VIII 2014) je Milena Zupanič zapisala pogovor s Črtom pod naslovom
Zeus pomaga, a brez dobrega dviganja ni nič.

Kdor visoko leta...je pilot



Petra Karnerja poznajo Celjani kot športnega pilota in dolgoletnega upravnika Aerokluba Celje. Že pri enajstih letih se je začel ukvarjati z modelarstvom, kar ga je kasneje pripeljalo na poklicno pot letalcev.

Drago Gabriel

V reviji Kopilot, ki je glasilo AOPE Slovenija, je izšel članek o Dragu Gabrielu. Z Dragom se poznava od leta 1966, ko je bil vodja motornega internata v Ptuju, jaz pa tečajnik. Ker gojim globoko spoštovanje do njegovega dela in ga občudujem kot človeka, ter podatka, da je bil nekaj časa upravnik letalske šole v Celju, sem se odločil, da članek digitaliziram. Slike so nekoliko drugače razporejene, kot pa v originalu, ker zaradi tiska v reviji drugače ni šlo.

KB-6 Matajur

Stane Grčar, univ.dipl.inž.str. je v svojem članku KB-6 Matajur v končni oceni napisal:"Vzeto v celoti je bil Matajur, ki smo ga brez poprejšnjih izkušenj konstruirali študentje profesorja Kuhlja, zelo uspešno letalo. Po njegovi krivdi ni izgubil življenja noben pilot, kar je ustvarjalcem vedno v tolažbo. Vsa letala so naletela več tisoč ur in služila aeroklubom za šolanje pilotov, tekmovanja, panoramske polete in aerovleko." Članek je bil objavljen leta 2002 v šesti in sedmi številki revije Naša Krila.V članku je še napisal:"Jasno nam je bilo tudi, da Slovenci lahko ponudimo Beogradu vrhunsko letalo na svetovni ravni, pa ga ta ne bo sprejeli  ker je pač slovensko!" Prvi let sem s tem letalom, ki je nosilo oznako YU-CFD, opravil 03.4.1967 in sem z njim letel vse do konca njegove življenske dobe, ko je končalo v beograjskem muzeju letalstva. Povezava do članka.


Stane Grčar je leta 2003, v okviru posebne izdaje revije ŽIVLJENJE IN TEHNIKA v knjižici STO LET LETALSTVA, objavil članek z naslovom KONSTRUKCIJSKI BIRO LETALSKE ZVEZE SLOVENIJE. Matjaž Zupančič je članek z vednostjo uredniškega odbora objavil na AEROZAPREGA.si. 


Na zgornja fotografiji je Matajur KB-6, druga predstavlja Libisa 180. Obe maketi motornih letal je iz papirja izdelal Marjan Klenovšek.

Srečko Pukl

Triindvajsetega februarja leta 2012 smo se na celjskem pokopališču poslovili od Srečka Pukla, jadralnega in motornega pilota, ki je v 65 letih članstva v našem klubu s svojimi izkušnjami pustil velik pečat. Bil je občudovanja vreden pilot, še posebno, ko je z motornim letalom izvajal akrobacije. Neverjetna energija, ki jo je izžareval, ga je verjetno rešila iz objema nevihtnega oblaka. Novinar družinske revije Arena, je dogodek slikovito opisal v 185 številki te revije. Slike iz njegovega letalskega albuma, pa si je možno pogledat na mojem spletnem albumu.

Edi Zagozda

Ko je Ljudska tehnika tovarne EMO leta 1963 ustanovila modelarski krožek je minilo že petdeset let. V bogato zgodovino modelarstva v Celju, se je Edi zapisal z zlatimi črkami. Vsa ta leta je vodil modelarsko delavnico v prepričanju, da je tehnično znanje mladine še kako pomembno. Nikoli ni obupal, čeprav družbe ni bila nikoli preveč radodarna do te dejavnosti. Večkrat se je morala seliti iz ene delavnice v drugo, toda vedno je znal dejavnost v novem okolju, postaviti na noge. Čez dve leti bo praznoval osemdeseti rojstni dan. Njegovo delo ni ostalo neopazno, saj je ob občinskem prazniku 11.4.2013 za pomembem prispevek k pospeševanju tehnične kultura mladih v Mestni občini Celje, prejel priznanje srebrni celjski grb.


Dipl.ing.elektrotehnike Milan Stropnik je lepo pripravil predlog za priznanje z opisom njegovega dela skozi celih petdeset let, jaz pa sem posnel kratek video.

Edijevih 80 let

V Celju in bližnji okolici boste najbrž težko našli »pravega« modelarja, ki še ni slišal za Edija, kot ga že vseh 50 let kličejo vsi »njegovi« modelarji in prijatelji. Ko ga boste srečali na ulici, ga najbrž sploh ne boste posebej opazili. Skromen in tih, nikoli ni vzbujal posebne pozornosti. Mogoče bo preprosto najbolje, da ga brez vsakega olepševanja in povsem iskreno poskusim opisati tako, kot sem ga kot mentorja in človeka uspel spoznati v dobrih 40 letih.

Milan Stropnik


 Video

Dr.Rafael Cajhen

Moj prijatelj dr.Rafael Cajhen je letos praznoval življenski jubilej. V časopisu Delo je bil objavljen članek o njegovem delu in zaslugah na področju regulacijske tehnike. Spoznala sva se pred davnimi leti na modelarskem tekmovanju. Občudoval sem njegov perfekcionizem in strokovnost na modelarskem področju. Napisal je pet modelarskih knjig: Postati hočem RC modelar, Kaj mora vedeti RC modelar, Nastavljanje uplinjačev, Trimanje motornih letalskih modelov, Šola letenja. Poleg modelarstva naju druži snemanje amaterskih video filmov.


Na srečanju modelarjev v Novem mestu, je Rafael lepo predstavil letalsko modelarstvo. Povezava do videa.

Janko Leskošek

Janko Leskošek  

Nekaj utrinkov na AK Čkalov (AK Celje)


 Rodil sem se 7. avgusta 1929 v Ponikvi pri Grobelnem. Osnovno šolo sem obiskoval  na Ponikvi, pouk je na začetku potekal v slovenščini, od leta 1941 do 1943 pa v nemščini. Po osnovni šoli so nas vključili v mladinsko organizacijo Hitlerjeve mladine (Hitlerjugend). Vsak teden dvakrat je bilo popoldan veliko športa in različne kondicijske vadbe, neke vrste predvojaška vzgoja. Februarja leta 1945 sem dobil vabilo za nabor v nemško vojsko, čeprav še nisem bil star 16 let. Zato se nabora nisem udeležil. Naslednje dni smo bili obveščeni, da bodo po nas, ki se nismo odzvali, prišli orožniki. Poskrili smo se, tako da nas takrat doma niso našli. Prišli so samo enkrat. Maja pa nas je mobilizirala že nova jugoslovanska oblast in nas mulčke postavila za stražarje za tiste razorožene orožnike, ki so nas nekaj mesecev prej iskali na domu.

Več si preberite na naslednji povezavi.


 Še nekaj mojih misli na druženje z Jankom. Ko sem bil še v službi, me je Janko redno obiskoval, seveda kolikor mu je čas to dopuščal. Nekoč mi je ponudil preklopne sedeže, ki so bili nekomu odveč. Sprejel sem ponudbo, čeprav nisem vedel kaj bom dobil. Nekega dne se je pred hangarjem ustavil tovornjak naložen z obljubljenimi stoli. Bili so lepo ohranjeni in meni se je porodila misel, da bi z njimi povečal sedežno kapaciteto naše učilnice. Letalski mehanik Gajšek in letalski mizar Mirnik sta družno stole pritrdila na debela lesena stojala. Stoli so bili dolga leta v uporabi vse do tedaj, ko se je začela obnova učilnice in upravnikove pisarne. Ob priliki, ko sva se srečala, sem ga prosil, če napiše nekaj besed o svojem delovanju v našem klubu. Obljubil je! Nekaj časa je bilo sicer potrebno, da je obljubo izpolnil, jo je pa.  Spominom je priložil še nekaj fotografij in skenirane liste iz svoje letalske knjižice. Janko hvala za opis časa in prostora v katerem ste začel svojo letalsko pot!

Peter Boneto

  Moj letalski prijatelj Peter je svojo letalsko kariero začel leta 1953 v Aeroklubu Celje. V času mojega upravnikovanja se je vsako leto oglasil, jaz pa sem mu omogočil, da si je izpolnil kako letalsko željo. Tega ne more pozabiti, da sem mu v času propadle države to omogočil. Z mojo upokojitvijo so njegovi obiski na letališču postajali bolj redki. Letos pa si je zaželel, da bi po 62 letih ponovno na celjskem letališču z Blanikom opravil samostojni let. Člani kluba so mu to omogočili in Peter se je po uspešno opravljenem poletu vsem iskreno zahvalil.

            Brez znanja tujega jezika, se je Peter podal v tujino. Pot ga je vodilo  do Würzburga, kjer je začel znova. Začel je trgovati in z delovno vnemo si je ustvaril tako materialno stanje, da si je lahko omogočil pogoje za letenje. Je zaljubljenec v letenje. Vsak pogovor se začne in konča o letenju. Vsak hrup motornega letala ga zmoti, da mora pogledati v zrak in se prepričati ali je po zvoku motorja ugotovil pravo letalo. Bil je jadralni in motorni učitelj in imel je dovoljenje za instrumentalno letenje. Z leti je počasi opuščal svojo letalsko aktivnost, tako da si je obdržal le evropsko jadralno dovoljenje. V vsej letalski karieri je imel izmenično v lasti štiri motorna letala. Tekmoval ni nikoli. Bil je pa z vsem srcem predan poučevanju novih jadralnih in motornih pilotov. V zakonu sta se mu rodila sin in hči. Sin je šel po očetovih stopinjah in deluje v letalski šoli, medtem ko je hči nekaj časa delala v Lufthansi kot stevardesa. Sedaj vodi družinsko trgovino s konfekcijo.

Teh nekaj besed ne more v celoti predstaviti človeka, ki se je pred 62 leti zapisal letenju. Ponosen sem, da sva prijatelja in da sva vsak na svojem koncu uživala v letenju in da sedaj lahko skupaj obujava spomine na skupne prijatelje in letalske znance. Nama obema pa  je bil in ostal veliki vzornik Arbeiter Maks.

Partizanska letališča v Beli krajini

Vojaško letalo DC-3 dakota, ki je razstavljeno v bližini vasi Otok pri Metliki, za obnovo katerega je metliška občina že pred dvema letoma podpisala pogodbo z ministrstvom za obrambo, je le dočakalo prenovo. To transportno letalo je edino letalo tega tipa v Sloveniji in je simbol zavezniške pomoči jugoslovanskim partizanom ter partizanskemu letalstvu.


Letalo je bilo na tem mestu pred leti postavljeno v spomin na partizansko letališče, iz katerega so zavezniki v obdobju druge svetovne vojne iz Bele krajine, ki je bila osvobojenega ozemlje, vozili ranjence v zavezniške bolnišnice v Italijo in dovažali pomoč. Letalo je postavljeno tako v spomin belokranjskim kot tudi drugim slovenskim letališčem, ki so delovala med narodnoosvobodilnim bojem. Prek treh letališč – v Nadlesku, Otoku in Krasincu – se je v svoje baze vrnilo veliko rešenih zavezniških pilotov, zavezniki so na varno na osvobojeno ozemlje odpeljali 2000 otrok, žena in starejših ljudi, odpeljali v zavezniške bolnišnice 1473 ranjenih partizanov ter pripeljali velike količine hrane, obleke, zdravil, medicinske opreme, streliva, orožja in druge vojaške opreme. Za prenovo letala, ki je v hrambi Vojaškega muzeja Slovenske vojske, sta poskrbela Ministrstvo za obrambo in Občina Metlika.(tekst Radio 1)

Leta 1979, ob 35-letnici letališč v Otoku in na Kresincu, sem z motornim letalom Cessna 172 sodeloval na letalskem dnevu, ki se je odvijal prav na partizanskem letališču Otok. Ob tej priliki je bila izdana brošura Partizanska letališča in spuščališča v Beli krajini, ki sem jo digitaliziral in spremenil v PDF obliko.

Mamina sestrična Nina je leta 1955 v ženski reviji Naša žena objavila zgodbe iz partizanskega življenja, ki ga je kot mlada mamica doživljala.

Moje fotografije

Moji videi

Vsi moji videi na YouTubu.


Fotografijo mi je poslal mariborski prijatelj Tone Cesnik, padalec in pilot od glave do nog. Fotografija je tudi povezava do klubske padalske dejavnosti, ki je zaradi objektivnih okoliščin zamrla.

Vpisani gostje