Peter Karner

Ideja, da bi spisal učbenik za motorne pilote, se je rodila čisto po naklučju. Na praktičnem izpitu za PPL(A) so morali piloti pokazati, da znajo uporabljati tudi radionavigacijska sredstva. Zato sem začel prav z radionavigacijo, nato pa vsako zimo po eno skripto in tako je nastal učbenik, ki ga s pridom uporablja marsikatera letalska šola.

Informacije na: [email protected]

   V teoriji letenja sta združeni dve področji mehanike: aerodinamika, ki proučuje pojave pri gibanju teles skozi zrak in mehanika leta,  ki proučuje sposobnosti, stabilnost in krmarljivost letalnika.

Osnove teorije letenja bi moral obvladati vsak motorni pilot, tako da bi v vsakem trenutku vedel, kaj se z letalom dogaja in bi v kritičnih trenutkih znal pravilno reagirati.

Teorija letenja.pdf

Pri konstruiranju letal konstruktorji iščejo najugodnejše letalne lastnosti in aerodinamične karakteristike ob upoštevanju ekonomskih zahtev.

-      v maksimalni horizontalni hitrosti, pri polni moči motorja,

-     v čim daljši razdalji (doletu), ki jo letalo lahko preleti brez pristanka,

-      v  največji možni doseženi višini (plafonu),

-      v hitrosti vzpenjanja oziroma skrajševanju časa, ki je potreben, da letalo doseže določeno višino leta,

-      v nosilnosti, ki je izražena v številu potnikov, masi tovora itd,

-      v čim nižji pristajalni hitrosti.

Konstruktorji izboljšujejo aerodinamiko krila, trupa in repnih površin in skušajo najti rešitve s čim manjšim zračnim uporom.

Proizvodnja letala in njegovo vzdrževanje morata biti enostavna in poceni.

gradnja.pdf

  V meteorološkem smislu je vreme trenutno stanje v atmosferi. Vreme opredelimo tako, da  izmerimo  ali ocenimo vrednost posameznih meteoroloških elementov (temperaturo in vlago zraka, zračni pritisk, smer in hitrost vetra, količino in vrste oblakov, padavine itd.). Predno poskušamo napovedati vreme, moramo  torej z raznimi meritvami in opazovanji ugotoviti, kaj se dogaja v atmosferi.

Meteorologija.pdf

  Letalska navigacija je znanost in hkati veščina vodenja zrakoplova od ene do druge točke. Njena osnovna naloga je, da z zrakoplovom pridemo v predvidenem času, po odrejeni poti na želeno mesto.Hiter razvoj letalske tehnike in potreba po letenju v vseh meteoroloških pogojih sta bila osnova za njen razvoj. Prav zaradi tega nam danes omogoča varno vodenje zrakoplova podnevi in ponoči, v vseh meteoroloških pogojih.

Za lažje določanje in vzdrževanje vseh elementov, letalska navigacija uporablja sredstva in metode.  V praksi se uporabljajo naslednje metode: vizualna, računska, radionavigacija, astronomska, barična in najnovejša GPS navigacija.

Navigacija.pdf

Radionavigacija je metoda navigacije, zasnovana na vodenju zrakoplova s pomočjo radijskih naprav na zemlji in v letalniku.

Letenje samo z vizualno navigacijo je nemogoče, kadar se zemeljski orientiri ne vidijo. Zato si letenja v težkih meteoroloških pogojih - ponoči, na velikih višinah, nad morjem in predeli, kjer ni karakterističnih orientirov - ne moremo zamisliti brez pomoči radionavigacijskih naprav. Razvoj teh naprav je omogočil niz sistemov, ki s zahtevali posebne navigacijske metode. Za generalno aviacijo so pomembne naslednje:

-       radiogoniometer,

-       radiokompas,

-       VOR (Very high frekvency Omni directional Range Station),

-       transponder,

-       GPS (Global Positioning System) in

-       ILS (Instrument Landing Sistem).

a) po načinu ustvarjanja zmesi in vžigu:

   - bencinski motorji (Ottovi): delujejo predvsem na bencin. Ustvarjanje zmesi goriva in zraka je običajno zunanje. Zgorevanje se začne s pre­skokom iskre med elektrodama vžigalne svečke,

   - dizelski motorji: delujejo na dizelska goriva, zmes goriva in zraka nastaja v motorju, zgorevanje v valjih se začne s samovžigom;

b) po načinu delovanja:

   - štiritaktni motorji: imajo zaključeno (ločeno) izmenjavo plinov, za en popolni delovni proces so potrební štirje gibi bata oz. dva vrtljaja ročične gredi,

   - dvotaktni motorji: imajo odprto izmenjavo plinov in za en popoln delovni proces sta po­trebna dva giba bata oz. en vrtljaj ročične gredi;

c) po hlajenju:

   - motorji s tekočinskim hlajenjem: njihovi valji imajo dvojne stene, med katerimi se pretaka hladilna tekočina (voda), ki s kroženjem odvaja toploto;

   - motorji z zračnim hlajenjem: ohlaja jih zračni tok med letom (vožnjo), zato so valji in večkrat tudi ohišje motorja opremljeni s hladilnimi rebri. Ta princip je najenostavnejši, vendar pa je takšno hlajenje neenakomerno, saj je zelo odvisno od hitrosti leta in temperature zraka;

d) po gibanju bata:

   - motorji s premočrtnim gibanjem bata,

   - motorji z vrtljivim (rotirajočim) batom;

motor.pdf