Od Plešivca do Vršca
Nekaj po sedmi uri sedmi uri prikolesarim na letališče. Jutro je čudovito in obeta se lep termičen dan. Nehote pomislim, da je to lahko ravno tisti dan, ki ga jadralci tako željno pričakujemo. Dan, ko bodo meteorološki pogoji tako dobri, da bodo dopuščali prelet čez 500 kilometrov. Ta misel me je vznemirila in mi ni dala miru. Zato se hitro lotim dela. Z Mirom pripraviva jadralni letali in ju natovoriva z različno hrano in pijačo, ki jo bova potrebovala na dolgem preletu, pa tudi v slučaju nepredvidenega pristanka, daleč od civiliziranega sveta. Ob osmih vzamem meteorološko poročilo, ki pa ni preveč obetajoče. Napovedan je sicer dober termični dan z močnim vetrom iz smeri 120 stopinj, to se pravi popolnoma čelni veter. Nič kaj vzpodbudno. Klub nekaterimpomislekom vztrajam, da je Vršac najin cilj. Sicer se pa lahko tudi meteorologi zmotijo. Nadaljevanje preleta...
Diamantni prelet je bil do nedavnega sen, ki se je zdel večini za naše pogoje neuresničljiv. Celih sedemnajst let ni bilo vrhunskega dosežka, ki bi dal pobudo za hitrejši razvoj v tej smeri.
Zadnje uspehe pa ne moremo prepuščati naključju, temveč se moramo spomniti nekaj let nazaj, ko je ZLOS začela organizirano akcijo preletov. Že drugo leto te akcije sta jadralca Seražim in Kočevar prvič obletela slovenski 300 kilometrski trikotnik Lesce-Maribor-Novo mesto-Lesce. Tako je bil podrt mit, da v Sloveniji ni mogoče poleteti tako daleč.
Še več, preleti so se v naslednjih letih ponavljali na tekočem traku.Takrat pa so se v nekaterih klubih že pojavila visoko sposobna plastična jadralna letala, ki so obetala še daljše prelete-do 500 kilometrov.V Sloveniji? Težko.Pojavile so se tudi prve ideje, v katere so dvomili celo največji optimisti. Preleti 500 kilometrov v ravni črti bi pomenilo uspeh, ki še ni bil zabeležen znotraj jugoslovanskih meja.